Pet ur v provinci

»Maestro Riccardo Muti pride v Ljubljano v nedeljo popoldne. Na tiskovni konferenci bo dal izjavo za javnost in odgovoril na novinarska vprašanja. Ob pol osmih zvečer bo imel orkester generalko, prvih pet minut bo dovoljenih za snemanje in fotografiranje. Morda bo v tistem času spregovoril tudi z novinarji. Potem se bo treba umakniti. Maestro je maestro, pravila igre so njegova.«

Vse to smo izvedeli pred nedeljskim koncertom filharmoničnega orkestra milanske Scale. A zgodilo se ni niti prvo niti drugo. Riccardo Muti pred koncertom ni povedal ničesar. Tiskovko je odpovedal. Ali vanjo sploh ni privolil. V Ljubljano se je pripeljal pred orkestrom, naravnost iz Milana, in to le dobre pol ure pred začetkom vaje.

Na generalko je prišel tiho in v spremstvu treh pomočnikov stopil v Gallusovo dvorano. Nekako sprijaznjeno je premeril strop in stene, ko se je med svojimi predvsem mladimi glasbeniki prebijal proti dirigentskemu odru. Zdel se je starejši kot na slikah in mirnejši kot na koncertih. Rokoval se je s prvo violino in brez besed pognal svoj stočlanski glasbeni »stroj« v prvi stavek Brahmsove simfonije v D-duru. S tihimi in počasnimi besedami je povedal, da violine sedijo predaleč, da so premalo odrezave, mestoma premalo glasne. Tako mimogrede je sledil skok še v kratki Allegretto grazioso, Allegro con spirito, premor, in že je bil orkester v Mozartovem Finalu.

Videlo se je, da dirigenta fotografski poki motijo, a jih je mirno prenašal dobrih pet minut, potem je njegov pomočnik z rahlo kretnjo pokazal, da je čas minil. Maestro potrebuje mir in Cankarjev dom mu ga je dal. Človek, vajen velikih orkestrov, dvoran in glasbenih središč sveta – Dunaj, St. Peterburg, Pariz, Salzburg, Praga, London, Tokio, Moskva itd. (razdalje med kraji), človek, ki mu je Mozarteum podelil srebrno medaljo (najvišje odlikovanje za poustvarjalce Mozartovih del), številne univerze akademska priznanja, državniki pa so mu kar po vrsti pripenjali nacionalna odlikovanja, medalje, legije časti … Muti (med drugim je vitez velikega križa Republike Italije, nosilec zlate medalje mesta Milana, križa za zasluge ZRN in legije časti Republike Francije, angleška kraljica ga je imenovala za viteza britanskega imperija, če naštejemo le nekaj naslovov) je v Ljubljano prišel interpretirat Mozarta in Brahmsa. Pogovorov ne potrebuje, izjav mu ni treba.

Poslušalci so njemu in orkestru ploskali stoje, takih ovacij in vzklikov bravo menda ne pomnijo na koncertih prestižnega zlatega abonmaja. In maestro je občinstvo nagradil z zajetnim italijanskim dodatkom iz Verdijevih Sicilijanskih večernic. Le mediji so ostali brez njegove naklonjenosti. Po koncertu, še pred polnočjo in po kratkem postanku na sprejemu, je dirigent namreč odrinil domov.

Kar je pravzaprav dobro. Bi ne bila sramota, ko bi veliki Riccardo Muti res hotel dati izjavo in bi v kaki pološčeni dvoranici naštel tri novinarje (približno toliko se jih je zbralo na generalki, drugi mediji očitno dogodka niso prepoznali več od običajnega nedeljskega koncerta), ki bi ga za začetek »presenetili« z vprašanjem: Gospod dirigent, ste prvič v Ljubljani?