Odbor za monetarno politiko (MPC) se kot del BoE sestaja enkrat na mesec ter določa želeno ključno obrestno mero, ki naj bi po njihovi presoji pripomogla k zastavljenemu cilju — določeni višini inflacije. Ta obrestna mera naj bi prek transmisijskega mehanizma vplivala na obrestne mere na medbančnem trgu, le-te pa na obrestne mere, po katerih stranke najemajo posojila v svoji lokalni banki. Med letoma 2006 in 2009 je BoE določala ključno obrestno mero s pomočjo sistema koridorja Ccorridor system% po katerem so banke vsak mesec same določale višino rezerv, ki jih potrebujejo za zagotavljanje likvidnosti. Če jih je banka imela preveč glede na zastavljeno količino, jih je lahko posodila drugim bankam na medbančnem trgu ali pa jih je položila v BoE ter zanje prejemala depozitno obrestno mero. Če je banka potrebovala dodatne rezerve, si jih je lahko sposodila na medbančnem trgu ali pa preko noči od BoE ter zanje plačevala posojilno obrestno mero (oz. obrestno mero na mejno posojanje). Depozitno obrestno mero (oz. obrestno mero na mejni depozit) je BoE postavljala nižje od obrestne mere na medbančnem trgu, saj bi bilo v nasprotnem primeru za banke bolj profltabilno, če bi rezerve preprosto položile v BoE. Posojilno obrestno mero pa je centralna banka določala nad obrestno mero na medbančnem trgu. Banke so prejele obresti na rezerve zgolj za količino, ki so jo vnaprej določile (oz. za ozek koridor okoli le-te). Odvečne rezerve niso prinašale obresti, prav tako pa so bile predvidene kazni, ki naj bi banke motivirale, da s svojo likvidnostjo upravljajo učinkovito. Za študente ekonomije je morda ta opis določanja obrestnih mer nenavaden, saj večina ekonomskih učbenikov opisuje, da centralna banka uravnava količino centralnobančnih rezerv (skozi operacije odprtega trga) ter na ta način spreminja obrestno mero.
More Stories
Natančnost, hitrost in učinkovitost laserskega razreza
Vrhunski strežnik za domače in poslovne uporabnike
Pomembnost grafičnega čipa v vsakem računalniku